PRDETI - TRUBITI

                 

Flopne na plano naslednik in oče posadi drevo. Lupim sonce, za nagrado me pošprica s svojim sokom, ki vonja na agrume in je lepljivo sladek. Pazi, nikar preveč na soncu, škodi! Hvala, vse kar prija, škodi. Sploh danes. Še lastna senca mi bo zabetonirala usodo. Svoboden sem, vsaj včasih. Za to sem hvaležen, čeprav sam plačujem ceno za dotično svobodo. Niti ne, lažem, še kopica drugih je, ki mi pomaga pri izravnavi tega razburkanega morja. Oni malce slabše prenašajo vse skupaj. Cena slave. Cena ljubezni. Imam ves brazgotinast fris od očitkov, da sem egoistična svinja. Prav imajo, ne morem zanikati. Celo priznam, da včasih to s pridom izkoriščam. Ne belim si več glave, to sem počel včasih, čeprav zna bit, da je danes to zopet moderno. Mislim, da me ima velika večina za čudaka, če že ne za kmeta. Ni nujno slabo, takšni lepi superlativi s seboj prinesejo mir, nisem ravno zaželjena pristajalna steza polna medu, ne obletavajo me muhe kot bi obletavale drek.

               
Biti pesnik je diskretna pozicija, za nekatere celo privilegij, ona druga stran, ki jo večina zmerja z romantiko, z nezmožnostjo soočanja z danim svetom, je meni bolj po godu. Padam na obsesivno-manične značaje, kaj čmo?! Ni zabavno stopati po robu, zabavno je biti onkraj. Nekaj na smrt utripajočega je v odpadništvu, zakaj bi to zanikali, pod tušem smo vsi enaki, z enako nasajeno ritjo, brž, ko nadenemo nase cote civilizacije prične nekaj zaudarjati. Bolj, ko prikrivaš, bolj tolče ven. Pri vsem skupaj ne škodi, če človek kmalu opusti ambicije, upanje, da je karkoli častnega v početju pesnjenja. Nič, čisto nič, navadno izsiljevanje pozornosti. Vseeno, pogrešam neskončne debate o knjigah, bolj malo jih je zadnje čase, vse je eno samo ocenjevanje in umeščanje, nobene strasti, škoda. Zajebani časi so, potrebno se je zriniti na trg dela in moledovati za ceno lastnih storitev in novi Aleksander Veliki je svetlobna leta daleč, če se bo sploh še kdaj prikazal. Doba birokratov in njihovega povprečja, bog-ne-daj, da bi odstopali, kaj šele izstopali. Želimo si, da bi nas ponoči v postelji grel Johnny Deep, naslednji dan pa, da pride na nedeljsko kosilo Borut Pahor. Jeba, ja, te želje, medtem pa je vse u luftu in proizvodnja psiho tablet cveti. Ni kaj, vsak čas ma svoje mlade itd… itd…

                 

Ni pa vse ravno za odmet, veliko kalibrov svetovnega formata je teptalo to grudico, naj jih omenim nekaj: Slavko Grum, Veno Pilon, Vitomil Zupan, Ivan Cankar, Srečko Kosovel, Pavle zidar, Ivan Mrak, Tomaž Šalamun, France Bevk, Gabrijel Stupica, Pija in Pino Mlakar, Vladimir Bartol, Edvard Kocbek, Ive Šubic, Duša Počkaj, Lili Novi, Karla Bulovec, Anton Podbevšek … Tako, na hitro, iz rokava. S težavo mi gre z jezika, da mora biti Jernej Vilfan zaprt v nekem domu in se je za njim izgubila vsaka sled. Je kdo bral njegovega Nagca ali pa Strupeno Nevesto? V tako mali vukojebini toliko nenadjebljivih patronov, lepo, res lepo. Vsakič, ko naletimo na enega od njih, je kot bi se srečali s samim seboj. Res lepa čednost, ko ti nekdo servira svet na dlani, človek ni več tako osamljen, nekaj toplega te preplavi.

                 

Nekaj dni nazaj sem se mastil s kranjsko klobaso. Najprej sem jo dodobra prekuhal, nato sem jo razpolovil in fino popekel. Vzel sem hrustljavo kajzerco in jo prav tako razpolovil, oslinil sem jo z zenfom, nakar sem za posteljico uporabil fižol. Ne rjavi in nerodni fižol, temveč tak lepi, mali, iz konzerve, oslinjen z bučnim oljem, kisom ter čebulo. Nina je mojster v pripravi takšne posteljice, da si ne bom jemal zaslug za katere nisem zaslužen. Naposled sem na posteljico položil še cvrčečo klobaso in jo pokril z drugo polovico kajzerce. Slast, ki jo je težko opisati, treba je poskusiti!

                

Najahamo po misijonarsko liriko, ki se odlikuje po izrazih, ki kar najbolj označujejo nežnost in plemenitost duševnega čustva; take vrste lirika mrzi vsakršno vsakdanjost in navadnost: Labodi, slavčki, rože, lilije, rubini, harfe, kitare, vonjave vseh vrst, biseri – domala vse, kar spominja na razkošje, komfort, eleganco, vse to spada v njen sražer … Naboji, ki karakterizirajo nervozno stanje napete duše in nežnega trpečega telesa … In od tod stopamo v raznih nijansah nizdol do drugega spodnjega pola, kjer rabi dekadentni lirik v nasprotju s prvimi barbarske, doneče, razmršene besede, izražujoče prenasičenost in gnus. Nikoli pa ne zabrede dekadent v banalnost ali trivialnost, kajti tega se boji.

                 

Zdaj vete od kod kranjska klobasa in njena fižolova posteljica. Vetrovi, kaj vetrovi, bombe! Bombe notranjih vonjav. Duši se kolca in hoče na plano. V drobovju ni tuš kabine so pa zato vse ostale pritekline.

                 

                Moj klic raztrgal je vihar,

                nihče ne bo čul ga nikdar –

                sam izprašuj se vekomaj,

                sam si odgovore dajaj.

                 

Prdni, mona! Prdni, Županćić! Akustični pojavi, ki se levijo v optične, posredi vonj, takšen, ki te ne pusti ravnodušnega. Eureka, eppur si muove! Jebemti! Prdni, mona! In tako svet postane lažji.

                 

                Moja pesem je eksplozija,

                divja raztrganost. Disharmonija.

                Moja pesem noče do vas,

                ki ste po božji previdnosti, volji,

                mrtvi esteti, muzejski molji,

                moja pesem je moj obraz.

                 

Eto, na! Prdni! In da ti je še ime Srečko, potem imaš vse potrebno za dober vic ter da obtičiš za naslednjih štirideset let v predalu.

                 

Neke noči zaropota v postelji, dekle, ki leži poleg izdavi: »Vidi ga, trubiš!«

Tako se rodi velik pesnik, najprej pok potem pa stok in jok! 

Aleluja in nobene obveze pred večnostjo!