KOT LISTJA IN TRAVE

Kot listja in trave nas je, nič manj, nič manj …

Hvala Nina, da si vrgla uho na moje demote,

veliko pomeni, vsaj meni, s strani glasbenice.

Kot žolca se zibljejo tej moji umotvori,

žolca z okusom črnine in tmine.

Nina z Nino, v Berlinu sukata elektroniko

mladini pod žejne podplate – trese se!

Delimo si izvlečke duha v poslušanje,

v branje, ne zato, da bi se opomnili

kako izjemni smo, temveč zato,

ker je to ena druga govorica,

ki ne potrebuje prikimavanja temveč pozibavanje.

Kaj bereš? Kaj poslušaš? Kaj žvečiš?

Vse to, vse to in mnogo več!

Briga nas kaj imamo na sebi, res nas,

važno nosimo v sebi – kujemo nek drug jezik.

Živi smo in tkemo plasti, ki nas bogatijo,

da postajamo težji od zlata, postajamo pisani

kot mavrica in prav tako lepo upognjeni.

Nič ni lepšega od tega bratstva – sestrstva,

z vsako opeko pozornosti zidamo družino,

ki je svetlobna leta stran od malomeščanske

urejenosti zalizane s hinavsko moralo.

Na prepihu smo se znašli, prestrašeni

in sami, a ne za dolgo, sla radovednosti

je kaj kmalu zrušila zadržke in trepet,

vsak čas nosi svoj obraz, krasijo ga oči,

ki se niso bale zreti v neznano.

Veliko poguma je potrebno, da se posluša

srce in seje iskrenost – malokdo zmore

in marsikdo noče, a pleme ostaja pleme.

V času, ko nas tare izjemnost zapovedana

s strani marketinga, s strani svizcev,

ki še lastni materi postavijo ceno,

da bi jo lažje prodali, ravno zdaj

je toliko bolj vredna govorica,

ki je samo naša in ta se odziva na drugačnost.

In za to drugačnost večina vedno izstavi račun,

kajti izjemnost je le krinka, tolsta laž,

da se povprečje še naprej mirno cmari

v svoji zategnjeni normalnosti,

ki ni nič drugega kot strah pred neznanim.

Kdor živi si z nekim čudnim veseljem

trga kraste s potolčenih kolen

in fuj strah pred bolečino, naj bo,

če nas opozarja, da smo živi in

da ne moremo vsemu natakniti uzde.

Razvajane in civilizirane zveri,

navajane, da imajo odgovor na vse,

z lačnimi gobci polnimi krvave foušije.

Spodaj še vedno nekaj tli, spodaj vedno nekaj tli,

tli tovariško veselje pred neznanim,

ne, ne plaši nas, temveč nas obliva kurja polt,

pa kaj, če se vedno znova spotikamo čez prepade,

komu mar, vsi se prej ali slej zvrnemo v grapo.

In tako tej zadrti moralneži skušajo ugonobiti vse

kar diši po življenju, vsakogar, ki si upa nastaviti

obraz življenju in se smeje, ko se vsakič znova prekucne.

Recite, zakričite: Ne maramo pedrov in lejzbik!

Nobena skrivnost ni, samo nikar se ne sklicujte na otroke!

Zakorakajte s to vašo posrano vojsko na bojišče,

življenje vas bo pokončalo, ne drugačnost,

pokončala vas bo zavist, da niste imeli poguma živeti

kot vam vest veleva in tako se sklicujete na Boga.

Smrduhi nizkotnih strasti, pristaši trpinčenja vedrine,

vsepovsod so vidni vaši plodovi, v ambicijah

mladih, ki stopničasto zrejo na življenje

in delijo tako kot vi, si jemljejo pravico,

da sodijo tisto kar sploh ne poznajo

in kar je še huje, se jih sploh ne tiče!

Tako lepo je srati v tujo kahlo zanalašč

in prdeti na pamet božje zapovedi,

a to pomeni samo eno, toliko dreka

je v vas, da vam ni dovolj ena kahla,

tolstih riti tacate po tujih tratah

in vihtite bič božji, imejte, imejte

še naše kahle, nekega dne zmanjka tudi teh

in takrat se boste vi končno zadušili v lastnem dreku!