strah je tu
samo zato,
ker smo izgubili nit.
in nit ni nič drugega
kot mi sami,
to kar nas je nekoč
držalo skupaj
kot malta
nekih prihodnjih dni.
odšli so nekateri,
ni jim bilo dano več.
preveč smo viseli
na njih nasmehu
in vztrajnosti.
zdaj je na nas.
zakaj strah?
plima bo prišla
in nas odpihnila,
hočeš nočeš.
ajmo - dajmo,
na isto trato stopimo,
malo bolj pusta je,
a še vedno naša.
nič kaj drugače ni,
le drugi obrazi stopajo
na krov, tako kot mi.
nekoč.
nekoč smo jemali,
zdaj je čas, da pokažemo,
če smo se kaj naučili.dajmo!
lahko je biti pameten,
le kako biti ljub?!
naj nastopi
namesto
stelje
veselje.
gnesti
in ne
spodnesti,
če kdo pade
ga ujami
in naj
bode z nami.
zato smo tu,
da se nadaljujemo ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar