confetti hell: GIGO de BREA - SLIKAR (portret v dveh delih)

Gigo de Brea, goriško-kraški solist; slikar, ki je diplomiral na Ljubljanski likovni akademiji, smer slikarstvo, pri Metki Kraševec. Solist zato, ker je neke vrste osamelec, razpet med Novo Gorico - kjer tudi poučuje likovno vzgojo na tamkajšnjih srednjih šolah - ter Novelom na Krasu, kjer ima svoj matični brlog-atelje in tam trmasto vztraja kot izrazit individualist pred svojimi platni, saj ne šlivi nobenih slikarskih konglomeratov, temveč z natančnostjo fanatika išče svoj slikarski jezik skozi oljnate barve, kot klop vztraja v svoji govorici, ki je na prvi pogled igriva in polna živo-igrivih odtenkov, ko pa se gledalec požene v platna, z grozo ugotovi, da je lahko tudi pekel neizrečenega podoben mavrici.

»Človek je vedno literarna vsebina, takoj, ko je naslikan človek, takoj se zgodijo aluzije na človeka. Toda slika ni človek, zame!« Gigo de Brea

Če slika ni človek, kdo je torej ta, ki se skriva za potezo? Če slika ni človek, kdo je ta, ki stoji pred sliko? Če je slikanje užitek, zakaj potem te pastozno mavrične gmote na platnih? Spominjajo na človeška telesa, brez kože, ki brbotajo v podzavestnem, ki sili na plano. In te pokrajine, ki se niso odločile, naj bodo mehke, ali ostre. A še vedno v nedrju pestujejo obzorje. Je torej daljava ta in v daljavi tisto nekaj kar nas določa. Slutnja in neizrekljivo.

»Zakaj ne slikam skupaj tihožitja, pokrajine in figure? Zakaj to tako ločujem? Zato, ker moje pokrajine ne rabijo nobenih ljudi, ljudje pa ne rabijo nobenih pokrajin. Ne rabijo?! Zakaj? Zakaj je treba vse pomešati? Mogoče zato, ko gledam pokrajino, gledam pokrajino, ko gledam človeka, gledam človeka.« Gigo de Brea.

Torej, slikar gleda. Vid je čut. Torej, slikar čuti. A kaj je tisto kar mu prišepetava? Slutnja?

"Tako kot so Grki delali kipe … slikam ideal.« Gigo de Brea

Torej ideal. Ideal, ki se pomeša s slutnjo. Morda ta ne obstaja. Ideal? Slutnja? Oboje? Morda zato on v Sizifovi maniri bolj lušči kot pa prikriva. Gigo de Brea ne spada v pasmo samopašnih slikarjev, njegovo vztrajanje v obsesiji in posledično na obrobju slovenskega občestva, mu nudi prepotreben mir, da lahko v miru lušči sloje sebe samega. Kajti njegovo slikarstvo je negacija njega samega in njegovo žrtvovanje ni na oltarju, torej sakralno, ceremonija zaradi ceremonije same, temveč je obredno - će že, žrtvovano na oltarju tradicije, trasgresije, odpadništva ter zanikanja. Njegov oltar je platno. Njegova hereza je platno samo. V današnjem času, ko vizualna umetnost absolutno ne prenese statičnosti lepote, kot tudi obsesije, je nanašanje na grundirano podlago škandal in obsodba. Sodba se glasi: osamitev! Tako kot je v tej dobi težko prenašati besede, tako je je težko prenašati barve, v tem primeru olja, saj je končni cilj vsake oprijemljive stvari dobiček, posledično marketing in konstantnio odvračanje pozornosti od bistvenega. Današnji svet je stkan iz neprestanega gibanja, nevroza in histerija sta kroni, trnovi kroni.

»Bolonjska šola, graciozen gib v zapestju … nakazuje neko gibanje …" Gigo de Brea

Gib ni gibanje. Gib je en samcat. Gib je poteza. Toda slika je sestavljena iz potez, torej je gibanje?! Nikakor! Slika je sestavljena iz barv.

"V bistvu rišem z barvami." Gigo de Brea

»Svojo animo slikam, ko slikam te svoje ženske na platnih, slikam svojo žensko plat. Pravzaprav težko razložim, velikokrat pride to iz nezavednega … mogoče slikam svojo žensko lepoto, smo moški in ženske … mogoče je to to, mogoče slikam svojo žensko animo, zelo možno, ne morem pa stoprocentno reči ...« Gigo de Brea