OSEL IN NJEGOVO SEDLO ali KAKO SEM NASEDEL V MESTNI GALERIJI (A SE TUDI TI UKVARJAŠ Z UMETNOSTJO?)

Trpko je spoznanje,
ko ugotoviš kje ti je mesto.
Kje je zmernost in do kje seže treznost?
Spoznal sem, da sem lahko le to, kar lahko zapišem.
Nič drugega ne znam, nič drugega ne zmorem.
Igrati bi moral vlogo, pa je ne znam.
Nisem se je mogel naučiti na pamet.
Emotivna preklja s podaljšanim vratom.
Potrebno je biti grozno srečen, da imaš rad ljudi.
Ko nikamor ne spadaš, ko se ne zlagaš.
En tak razigran teliček, ki ne ve kaj ga čaka za vogalom.
Lahko imaš moje besede, jaz sem najverjetneje nekje vmes.
Ko jutro trka na vrata, a je zunaj še vedno tema.
Polakiral sem si nohte v črno, da bi si zakril obraz.
S kakšno neskončno naslado sem se slinil
nad Gombrowitzevim dnevnikom, o-ja.
Tako pisati, dokler nisem spoznal, da to ni moj obraz,
v hipu sem s razletel v črepinje.
Tista zla slutnja se je prikazala in mi dala vedeti,
da si bom moral prislužiti svoj obraz.
Obraz ni obešalnik na katerega lahko obesiš izdelek
in z njim opletaš v tej sprevrženi alkimiji marketinga.
Obraz je pogum, obraz so napake, obraz je golota.
Ko nag hlastaš za zrakom in ne vidiš gladine,
z vsakim histeričnim zamahom si bližje dnu,
ne pa površini. Bivanje na dah. Strah na dah.
Dah na dah. Dah na dah. Dah na dah. Dah na dah ...
In pred drugimi moraš biti močan,
ne spodobi se brezglavo tacati v tej kloaki manir.

Rilke je iz spomina naredil meč.
Ne morem pozabiti slike,
nona moja, Male Žablje, sedi pod figo,
zazrta predse, a ne v prazno, temveč vase.
Tako veselo mi je stepala rumenjak s sladkorjem,
da so se mi cedile sline.
Jajčk, jajčke, jajčka! Premaz čez čas.
Naučila me je nepomičnosti v času.
Ko postaneš tako močan, da zlomiš urine kazalce.
A to se ne da narediti s silo, temveč z vdanostjo meniha,
ki mu njegova samostanska celica ni niti malo premajhna.
Svet nvznoter ne pozna časovne premise,
ker je neprestano prožen in podrejen le samemu sebi,
skozi podobe duha se oplaja in pljuva na površje
kot lava spoznanja. Drugim premisam se klanja. Drugače se sklanja.
Ni obveznosti klanja. Ni obveznosti klanja. Niko te ne ganja.
Nona je vedela, sedela je pod figo
in tam je bilo stičišče vsega; le senco je potrebovala,
ki jo je lahko našla le pod figo, ko je razbeljeno Primorje
rjovelo z ostrino svojih sončnih žarkov.
Kot otrok sem bil pahnjen v svet starcev,
navadil sem se na njih in oni name.
Potrpežljivost je božja priteklina
in umetnost je točka v vesolju iz katere
izhaja vse kar je že vnaprej določeno, a se ne misli še predati.
Točka izničenja. Točka pričetka.
Premica kot najkrajša pot v nedoumljivem prostoru. Misel najhitrejši pogon v prostoru, kjer težnost ne šteje. Ena sama poteza lahko zdrobi vesolje. Ena sama nona lahko razgali vesolje. Olje na olje. Kozmična platna.

Joooj, nocoj-včeraj, KDAJ ŽE?!, me je brihtnež napadel
v mestni galeriji, češ, a se tudi ti ukvarjaš z umetnostjo?
A SE TUDI TI UKVARJAŠ Z UMETNOSTJO?
!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!1
Pa sem le molčal. Pa sem le molčal.
Jasno, hotel je, da se pobrativa, midva sotrpina.
Očitno se on ukvarja z umetnostjo.
Precej debelušen je bil in imel je kretnje zafektiranega pedra.
Kaj naj odgovoriš takšnemu bebcu?!
Očitno ni imel te sreče, da bi sedel z nono pod figo.
Bebcev je kot listja in trave in guess what?
vsi se radi ukvarjajo z umetnostjo. Tombola.
Ni problem, da človek težko odgovori na neumna vprašanja,
človek se ob neumnih vprašanjih enostavno neumno počuti.
Najverjetneje prilezež do tega, če se ukvarjaš z umetnostjo.

Moj obup je bil rešen, ko sem uzrl Dejana Kneza,
zaradi njega sem tudi prišel v mestno galerijo.
Igral je svojim bendom, 300.000 Vershiedene Krawalle.
Fak, a se ne da še bolj nemogočega imena izmisliti,
vedno, ko hočem izgovoriti to besedo, si polomim jezik.
Verjetno se tudi Dejan ukvarja z umetnostjo,
a nisva prišla tako daleč (globoko), za kar sem mu iz srca hvaležen.
Vse kar sva naredila je bilo to, da sva si padla v objem,
nakar mi je on s prstom pokazal proti nebu
in že sva si pričela lomiti vrat, ko sva hotela zlesti onkraj.
Znašla sva se pod najino figo.
Tako prekleto varnega sem se počutil s svojo pasmo.
Ne vem, morda me je pograbila hudomušna hudobija,
saj sem mu skoraj postavil magično vprašanje
s katerim me je malo prej moril tisti nadležni
in buzerantski pritepenec, a sem si premislil.
Rekel sem mu: "Rojen sem aprila, april je."
On se se je samo zarežal
s svojim nasmeškom prekaljenega lisjaka
in noč je nad naju poslala verze T.S. Elliota:

"April is the cruelest month, breeding lilacs out of the dead land, mixing memory and desire, stirring dull roots with spring rain.” 

Življenje brez droge je kot koutr brez jogija, in Arnož Polič ima za vas pesem z naslovom KAJ PESEM JE TE DNI?

UMETNOST SE ŽIVI IN POD FIGO SE SEDI!