DUNAJSKI ZREZKI I BOLJI ŽIVOT

Dunajski zrezki

Ni kaj, brez kinte smo. Meni je sedemindvajset. Fridi dvaindvajset. Bartlbiju je enainštirideset. Pesnik fičfirič. Študentka slikarka. Buda z listnico pravice do nedelovanja. Ekipa. Trijo adijo. Kot rit, srajca, ter kravata. Stalno lačni in stalno glasni. Zbirališče Trnovo. Kud France Prešeren.

Edini stalni dohodek je Bartlbijeva kriplnina, pride enkrat na mesec in težkoma zdrži cel teden. Če so bogovi naklonjeni rolam glasbo na žurih petičnežev, ki izhajajo iz punk generacije v osemdesetih, sedaj so na položajih in to s kar zajetnimi denarnicami. Gode jim, da tako podpirajo mlad pesniški up, meni pa tudi gode, igrati se dj-a in jim spuščati rafale punka. Ne zasluži se slabo, je pa delo sila neredno. Plačilo nekaj deset tisočakov tolarjev in steklenica viskija. Občasno humanitarni paketi polni jestljivih dobrot iz Čedada, mamina pošiljka. Frida občasna kelnarska dela, ter občasni humanitarni paketi iz Splita, polni mesnih dobrot. Sicer se ne sme tihotapiti čez hrvaško-slovensko mejo mesnih in sirnih dobrot, toda kjer je volja, tam je tudi pot.

Enkrat mesečno imamo gostijo. Bartlbi dobi kriplnino prvega v mesecu in da na stran pet tisočakov, kar zadošča za zajetno kilažo piščančjega mesa, drobtine, jajca, ter plastenko olja za cvrtje. Dan za dunajske zrezke. Dan za goltanje teh zlato-hrustljavih zrezkov, ki so nam tako všeč, da se nam pričnejo cediti sline že dva tedna prej. Cel dan se bašemo z njimi in to brez prilog, zgolj in samo dunajski zrezki.

Dan dunajskih zrezkov, natančneje, prva sobota v mesecu, ko imamo vsi trije čas. Dobimo se zgodaj popoldne. Vse potrebno smo nakupili dan poprej. Bartlbi je razpoložen, sedi na svojem vozičku za mizo in veržno vleče cigareto za cigareto. Domuje v garsonjeri, ki je polna knjig in zgoščenk, povsod so, prostora je le za njegov voziček, posteljo, ter mali štedilnik na elektriko, nad katerim je ogromna slika na kater piše ZENIT. Dobil jo je kot plačilo za predstavo v kateri je sodeloval kot dramaturg. Da, Bartlbi je študiral dramaturgijo, preden je vstopil na področje nedelovanja, nikoli ni diplomiral. Torej, dramaturg brez listnice.

»Glej, glej, mlad bračni par, žedan i gladan!« naju pozdravi Bartlbi.

»Gud ivning im Džoni Keš!« mu odzdravi Frida.

»I Toma Zdravković je tu!« pristavim še sam.

»Juhu!« zaskovika Bartlbi in vzdigne roki v zrak, da zafrči naokrog pepel njegove na pol izgorele cigarete.

»Ko će gulit krumpire?« vpraša Frida, še preden se usede na posteljo.

»Ti!« izstreliva midva z Bartlbijem v en glas.

»Znala sam,« napravi poklapan pogled Frida.

Točno določeno hierarhijo imamo. Frida lupi krompir, jaz paniram in cvrem, Bartlbi naju bodri in duhoviči, da čas hitreje mine. Toliko smo že zverzirani, da med samo pripravo dunajskih zrezkov, počnemo vse sorte neumnosti. Puščamo si glasbo, jaz morim s hip-hopom, Frida žaga z Ramonsi, Bartlbi poplesuje na svoj cigu-migu. Kadimo kot turki, s Frido trebiva rdeče vino, Bartlbi tolče svoj pelinkovec, Dalmacija vino. Po devetih letih se je vrnil zopet k pijači, ljubezen je prekinila njegovo abstinenco.

Olje že cvrči, cvrči tako veselo, da poskakuje po Zenitu, poskakuje po sliki na steni. Da, umetnost gre skozi želodec. Prostor je nabit z vonjem dunajskih zrezkov. Frida se zvera ob štedilniku, jaz bdim nad izvedbo zrezkov, Bartlbi vleče cigareto za cigareto.

»Nikad neću zaboravit one nove godine ...« prične Bartlbi.

»Hoću šunku!« midva s Frido v en glas.

Vsi trije zgrmimo v horunski krohot.

»Da, kad je pizda Tomski bio previše mamuran. Pa smo trebali nas dvoje sami u dućan po pile, pizda!« se mi roga Frida.

»Jebiga, ni šlo, jst sm itak meu za kuhat,« se izmotavam.

»Da i nas dvoje smo bili mamurni, pa šta! Što se mora nije teško! Bartlbi je stalno nešto pizdakao, onda sam mu ja ugurala bananu!« se krohoče Frida.

»Pizda, da nije bilo mene i moje šunke!« vzroji v šali Bartlbi.

»Da, jebote, šunke!« Frida nazaj.

»Ne bi imali ništa do nove godine, deco! Nč ne bi jedl!« se pohvali Bartlbi«

»Pizda, kako sta sploh pršla do šunke?« jaz naivno, čeprav že poznam zgodbo do potankost, a hočem, da mi jo še enkrat povesta, saj je preveč zabavna.

»Čovječe, idemo nas dvoje po pile, a onda se on ukoči, oće on šunku. Jaz bom šunko! Čovječe, znaš koji red za tu jebenu šunku!« naslika Frida.

»Ali ipak!« dvigne kazalec Bartlbi.

»Ja mu kažem, da nema šansi, a znaš šta on?!« vzhičeno Frida.

Bartlbi samo skloni glavo med ramena in si nadane pogled politega cucka.

»Ako oćeš idi, ja ću ovde čekat na šunku, briga me, bom pa sam!« oponaša Bartlbijevo histerijo.

»In kaj je blo pol?« skušam zopet podžgati njuno teatraličnost.

»Ništa, onda smo čekali šunku, mamurni,« umiri žogo Frida.

»Vedu sm, moje antene Frida, znaš kako se kaže tu, maher na kolicima!« se dela Bartlbi norca iz samega sebe.

»Da, Fitipaldi sa antenama, sanjala sam tu šunku, jebate!« pokaže Frida s prstom na sence.

»Društvance, dunajci so gotovi, mangiare, papat, požrtija!« najavim.

Planemo na Dunajske zrezke kot trije na smrt sestradani jastrebi. Sliši se hrustanje zlato zapečene skorjice. Dunajskih zrezkov je za dva dni, ziher je ziher. Sploh jih ne seckamo na koščke, temveč jih jemo kar z rokami, mastni smo do ušes.

Zgodnje jutro. S Frido porivava Bartlbija. Svita se. Pijani smo kot mine. Pošteno ga imamo pod kapo. S Frido izmenično potiskava Bartlbijev voziček naprej. Napredujemo zelo počasi, saj je Bartlbi tako pijan, da neprestano polzi iz vozička in čevlji se mu neprestano odpenjajo in padajo pod voziček. Toliko smo nakresani, da to opazimo šele čez nekaj minut, tako, da smo stalno primorani vračati se nazaj po čevlje. Nikamor se nam ne mudi, alkohol botruje totalni brezbrižnosti in otopelosti. Jaz na ves glas kričim nekakšne sproti izmišljene arije, Frida in Bartlbi mi sledita, kolikor jima pač dopušča pijano grlo in zamegljena domišljija. Nahajamo se pri Tromostovju, gigantski Prešeren nas nemo opazuje. Žive duše ni, le skupinica ljudi na drugem bregu Ljubljanice, najverjetneje prav tako izgubljena kot mi, opita od jutranjih ur. Odgovori na naše skovikanje izmišljenih arij, mi se pričnemo še bolj dreti. Tako komična in bizarna situacija, da se zdi, da nam pripada cel center mesta. Ljubljanica brezbrižno leze naprej, lena in obsijana s prvim svitanjem.

Na Metelkovi je bil pravi maraton, vse klube smo obredli. Ni da ni. Tankali smo prešerno, nalivali smo gorivo, prilivali olje na ogenj, noč je bila razigrana in razposajena, mi prav tako. Včasih se zvezde poklopijo in dobra volja teče kot namazana. Tiščali smo na plin, na polno.

Vse je teklo gladko, dokler nismo stopili v Tifany, gej klub. Bartlbi je bil že krepko v komi, vsake toliko je kar zadremal v vozičku. Klub je bil poln. Poparčkani tipi, jastrebi, ki so iskali nekoga, da noč hitreje mine, pijane ženske, ki so zašle v klub, malce zaradi obupa, malce zaradi poslanstva, da bi spreobrnile ali pa rešile kakšen moški osebek pred samim sabo in ga pridobile na svojo stran postelje. Skratka, popoln direndaj.

S Frido se zverava sredi plesišča, zraven naju speči Bartlbi. Prostor ni ravno velik, tako, da se kondenz pohote in vlage kar cedi po stenah. Začutim kako se ob mojo zadnjico sprime druga zadnjica. Obrnem se, nek sluzat blondinec, srednjih let se mi privoščljivo reži. Nisem na volji, nocoj sem rezerviran, sploh pa nisem pri volji za blondinca srednjih let. Iztegnem sredinec v nič kaj vesel pozdrav. Obrnem se nazaj k svoji družbi in zagledam kako neki tipček prične tresti Bartlbijev voziček. Planem proti njemu, skuša me na gobec, a se izmaknem in ga zagrabim za vrat. Izmuzne se, ko zagledam Frido kako pikira proti njemu. V trenutku nastane kraval, Bartlbi pa še vedno drema. Pograbim Frido z eno roko, z drugo zagrabim voziček in nas nekako zvlečem iz kluba. Zunaj se Bartlbi predrami, medtem, ko midva s Frido hladiva razgreti glavi. »Pa tolk fajn sem dremu, zebe, zakaj sta me zvlekla vn?!« prične tečnariti Bartlbi. S Frido se spogledava, ne veva, naj se reživa ali naj ga nekam pošljeva. »Ma daj, uvik spavaš kad je najbolje!« sikneva v en glas. Bartlbi samo debelo pogleda. Sklenemo, da je čas za odhod proti domu. Tokrat ne pokličemo taksija, odpravimo se peš.

Pot pod noge. Škripa voziček, škripamo mi. Ni lepšega, hoja proti domu, ko se prične daniti, ptice s polno paro žagajo svojo melodijo, mesto se razkolje na pol, na svojo temno, ter svetlo plat. En Breg Ljubljanice se že bohoti v jutranji svetlobi, medtem, ko drugi še leno zeha in počasi leze iz teme.

Bartlbi zbere še zadnje moči, da se nekako zravna na vozičku.

»Dunajski zrezki!« zavpije v prebujajoči se dan s strastjo Che-ja na okopih revolucije.

»Sutra, sutra!« midva s Frido v en glas.

»Deco, ne sutra, nego danas!« naju popravi Bartlbi.

»Ko će u dućan?! Ja neću!« se prične puntat Frida.

»Ko će bolji život?! Ja neću!« se pričnem delati norca.

»Deco, mir! Dunajci i za prilog bolji život!« naju miri Bartlbi.

Pričnemo se krohotati kot nori, medtem pa se je Ljubljana že skoraj preoblekla v nov dan. Zakurblamo voziček in se spustimo od Tromostovja proti Trnovemu, kraju prekletega imena, kjer je Prešeren uzrl svojo Julijo. Bartlbija šlepamo domov, kot tudi sebe, plujemo s tokom Ljubljanice in zraven se na ves glas deremo: »Biće skoro propast sveta, nek propadne, nije šteta … niška banja, topla voda, za mangupe živa zgoda … savio se savio ružmarin do straže … dunajci, dunajci, kraljestvo za dunajce i bolji život za prilog!«