Na turoben dan je
kmet kritično
ko mu pride naproti
oslica nališpanih ušes,
s snažno zadnjico
in nič kaj trmasta.
Zdi se, da ji sonce
v vime sije
in še preden uspe
kmet karkoli izustiti,
se oslica nasmeje in
pokaže stasito dentalno sliko,
bujnega oprsja
zahika:
Pojedla sem
turista,
joj kako ta
pritepenec hrusta.
Od začudenja si kmet skoraj skalpira plešo.
Od začudenja si kmet skoraj skalpira plešo.
Od kod tod
turisti, saj nismo kmečki turizem?!
Oslica, ki že dolgo
ve s kom ima opravka,
vžge kmeta s svojim
cofatim repom.
Od vse sile, se kmet
za zvezde prime.
Ljubez ni klobasa,
dragi moj!
Vem, boli, ako ne
bi bolela,
bi s časom moja
podoba v tebi zbledela.
Ti oslica!
krikne kmet, razjarjen
od pasu navzdol in
od pasu navzgor.
Ti boš nekega
dne mortadela, pa naj me strela!
Ja, ti moj
preljubi in glej da ne boš na pistacije pozabil.
Kmet je že v letih,
preveč za en dan,
šnopec za vrat
zagrabi in se kaj kmalu na hrbet zgrne.
Oslica pa, lepa kot
še nikoli,
odeta v val
serotonina,
mu osle kaže …
tiboga, te prelestne
kmečke vraže!
Ni komentarjev:
Objavite komentar