ljudje meni nič tebi nič,
brezsramno izustijo
besedo VOJNA.
Mar vedo, mar hočejo?
Tako zlahka jim uide,
tako zlahka jim gre z jezika.
Skril bi se, poniknil
in se pojavil v nekem drugem svetu.
Vse bi, vsi bi in ko ni
je to manjko civilizacije,
nekaj je narobe s tem svetom.
ko stalno misliš nase.
Od tod, stran od tod,
nekaj ni, ker me ni.
Kurac, vem, neumna igra besed,
a ljudje res ne vidijo drugega izhoda,
gre za bližino, za bližnje, za vse nas.
Obup, ok, obup, a si sam?
Grozno, ko je obup en sam, grozno.
Nismo sami, gluhi smo, gluhi.
Lastimo si vsevprek,
težko si je lastiti nekaj, kar ti ni dano.
Ni ti dano, pa amen!
Manj boli zaletavanje z glavo v zid,
kot pa, da si zazreš v oči.
Veš kaj, veliko bolj nevarno
je rojstvo, kot pa smrt,
a za smrt se nam zdi,
da jo lahko potisnemo v kot,
ji priskrbimo oskrbo
in potem se nas ne tiče.
Če mi ne prisluhneš,
ne morem ničesar doseči,
in potem - ti sploh govorim?
Za vzorec je hotenja
v tem barantanju na centimetre,
ker smo tu, sredi digitalnega,
tu je vse na centimetre,
posluh na horuk,
nikar ne matraj preveč ljudi,
ne preko zapovedane pozornosti,
ritalin in še enkrat ritalin,
motnje v otroštvu,
motnje, ki so že zdavnaj prerasle
grla, ki jih goltajo - povsem samoumevno.
Ni mi nerodno kvačkati sptakljivenanose čustveno obarvanih besed,
jutro je, polna luna le bolšči,
jutri se bodo zgovarjali nanjo.
Ko bi se le najdel kdo,
ki bi jo sklatil,
z eno samo potezo.
Kaj je to za en jezik?
Morda le podaljšano slepo črevo?
Čas imam, ker si ga vzamem
in se z njim posipam,
mi je zelo žal, ker
opisnost šepa.
V nekem točno določenem obdobju
me je Bukowski rešil,
nikakor, da jaz rešim Bukowskega,
njemu se sladko jebe
in meni se fajn zdi,
da je tako, čeprav
še vedno visi na moji steni.
Obsesivni karakterji
se nekako toleriramo,
ne nujno prenašamo.
“Man is profoundly dependent on the reflection of himself in another man's soul, be it even the soul of an idiot.”
― Witold Gombrowicz, Ferdydurke
Ni komentarjev:
Objavite komentar