ponedeljek, 7. december 2015

DOMET

»Svojo animo slikam, ko slikam te svoje ženske na platnih, slikam svojo žensko plat. Pravzaprav težko razložim, velikokrat pride to iz nezavednega … mogoče slikam svojo žensko lepoto, smo moški in ženske … mogoče je to to, mogoče slikam svojo žensko animo, zelo možno, ne morem pa stoprocentno reči ...«



Čustven vonj klerikalnega napenjanja ...






Paul Killebrew mi je pisal
iz New Yorka, da je poljubil Ashberya na čelo.
Paul dela od devetih do petih, živi z bratom,
ki je ravnokar postal oče. Pravi da je pretok
v njegovi glavi povsem odprt.







Ne morem si kaj,

zdramijo me tisti rdeči čeveljci.

Ne morem si kaj,

zdramijo me tisti rdeči čeveljci.


Svet je v mojih očeh,

ne pripada mi to

kar stiskam v svojih dlaneh.


Toliko.




 
Imela si izbrisati queen za eno na polno misel,
njega posteljo izmakneš, ko k sebi razjarjen tišči misel,
ko krepko proti koncu tesnobe ostane zadet.
V ozalajšanje vzdušja, psihični učinek je voziček,
če zaslišiš ušesa kjer se nahajaš.

Ni komentarjev:

Objavite komentar