Moj Bog je Šalčka,
fakiča dam skozi pecelj na uhlju.
Čisti porcelan,
bleščeč in mesnat.
Jasno,
patentirali so nas kitajci.
Tod si še vedno
brišejo rit s papirjem.
Papcamo suši medtem,
ko sedimo na školjki na dotik.
Srce v umivalniku
in sanje med odejami,
močefit briševa v hrustljave žemljice.
Vedno znova se najdeva
na igrišču zelene pesmi,
veva, da na tem čokoladnem torzu
sonce nikdar ne zahaja,
le najina slast na strast,
en tak neskončni ringaraja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar