Šele na vratih smo jih uzrli
in zakričali:
Ljudje so!
A ne vsi, ne vsi mi,
in smo zakričali:
Razcapancem je mesto na verigi!
Zunaj naj ostane svojat,
naj vedri s svojimi pametnimi telefoni!
Bežijo in ne pospravijo za seboj;
če ti metek grozi potem lahko,
ako te lakota pesti, ne bo šlo!
In tako si podajamo to dediščino,
ki bo slej ko prej postala naša realnost.
Le kako se bomo gledali potem?
Naj se obnašajo in nikar naj ne
svoje vere oglašajo, muslimani!
Premraženi prstki otroka
in razjarjeni ponos očeta,
vmes mater od vsega načeta.
Glej, gibčni mladeniči,
korakajo, ker niso hoteli
korakati kot vojaki,
kako lahko braniš domovino,
ko domovine ni več?
Jara kača, ki ne ponikne,
vije se skozi prestrašene vasi
in stasita urbana mesta,
jara kača, ki ne ponikne,
hromi naše poštrikane fasade,
vznemirja ta navidezni mir,
da škropoče naša greznica,
tam kjer strpnost brbota,
tam je potuhnjeno nasilje doma.
Tako lepo se je smejati
in dobroto potrebnim metati,
ko veš, da samo vrata zapreš
in mirne vesti v posteljo greš.
A tako kot se ti lahko
življenje nenadoma
na glavo obrne,
tako te lahko ta nesrečnik
na svoji meji zavrne.
Lahko noč
in mirne sanje,
jutri je nov dan,
tako zanje,
kot za naše mokre sanje,
kdo ve komu bo
usoda spodnesla vzglavje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar