KUKU

Vržeš mleko v kavo in se skisa.

Zasnežilo nas bo in potem bo tema.

Srečal sem Dostojevskega in popek je silil vun.

Tudi to je ljubezen in te boksne v rano.

Metki so ledeni, stopijo se ob dotiku kože.

Tudi jaz bi tako plesal z neba,

z vsako solzo druga oblika – naletavanje.

Popolna sreča se samo nalaga v plasteh,

čez nekaj dni postane ledena kot kamen.

Na vsakem koraku grozi zdrs

in potem polomljene okončine

iščejo svoje mesto na urgenci.

Je to resnično žalovanje,

ali je vse skupaj samo nastopanje?

Veš, ta nasmeh ve,

da je samo ena plat medalje
in da je nekje še druga.

Kokice v naročju,

od tod ni več daleč

na velike ekrane.

Bolečina je samo tvoja,

kar navadi se, najdi lopato,

in sprejmi vodene žulje.

Na neki točki jih raznese,

potem skeli – živo meso.

Prijateljica je dejala:

Ti si brez dlake na jeziku!

O, ja, samo to se še manjka!

Da si jezik brijem, ta je pa lepa!

V takšnem času

se stiskamo drug ob drugega,

točno takšnem:

Dlake in iskrenost,

fuj, fej, ojej!

V nekem drugem času

bom spet kosmat,

do takrat se moram

nekako imeti rad.