PPREOBRAZBA

Preobrazba Metamorfoze

                                                           Pisati veoma ćesto u lieraturi znači naprosto prepisivati.

                                                                                                          Miroslav Krleža

2.

Pil je, plesal in igral kot blazen,

                                    da bi ubil bolečino.

Doma je padel v nezavest.

            Ni pogledal knjige,

ni odprl zvezka, ni se dotaknil peresa.

Mi vemo, kar vemo,

            da je umetnost zakrpana

suknja nečistosti

            in drugih nadlog.

                        Najhuje pa je,

da je pripeljal umetnik s seboj neko žensko,

            zato predlagamo,

da se ustanovi proti pohujšanju,

                        družba različnih čednosti.

Nekoč je prišel med te ljudi kot umetnik,

                                                s čistim srcem,

pokazal jim je svoje srce – in so pljuvali nanj.

            Zdaj prihaja kot razbojnik, pa so mu –

                                   sami sužnji, hlapci in tlačani.

Skozi okno pride zlodej. Razočaran je.

            Mislil je, da bo Peter pohujšal šentflorjansko dolino,

a je že vsa pohujšana.

            Zlodej spozna, da ga je razbojnik prevaral,

                                                                       zato odhiti.

Kurent je bil siromak,

            da mu še v tej deželi siromakov ni bilo enakega.

Komaj je shodil, že je bilo jasno,

                        da ni za nobeno rabo na svetu.

Vsi so bili nesrečni,

            kajti drugače ne more biti v hiši, kjer ni ljubezni.

Učitelj Deska je bil velik siromak,

                                    a nič manjši čudak.

Edini pripomoček pri pouku mu je bila dolga leskovka,

                        s katero je vsak dan pretepel polovico učencev.

Najljubši prijatelj mu je bil Lavrencij Žolna,

            nič manjši čudak, ki je ustvarjal cerkveno umetnost.

                        Kristusa na križu je naslikal v talarju!

                                                           Goga je nenavadno mesto.

Stare in obrabljene hiše, povsem pošev nagnjene nad cesto.

Sobe so obrnjene tako, da vidijo stanovalci drug drugega.

            Zelo malo ljudi še mora biti po hišah,

izvečine so že opustili življenje.

            V kaki sobi gotovo visi obešenec,

že ves zaprašen in orumenel.