Pustiti dlako krvaveti proti toku,
En sam čevelj je obnemel na razpotju,
skozi ušesa le še tišina, vse ostalo je brezglavo.
Nekateri nikoli ne prestopijo praga.
Zdaj ti je dano pogrešati bližino,
plamen je obnemel, le še srepeči zublji.
Soldat znotraj kavne usedline,
z rdečo si sladi jutra povprek zlatih nanosov
nečesa, ki se najavlja kot nov dan.
Mehka je dlan nad prepadom.
Padaj, ker padajo iznad neba, kril ne bo več.
V tisto belo vato je padal mrak.
Šepetanja zmajev, plaho izžarevanje gole sile.
Žreti strup, da bi dal luč, da bi obsijal robove.
Klovni nekega drugega sveta, onkraj smeha.
Daj mu jesti, na razbeljene oblake ga posedi.
Prepih samozavesti in drobtine čednega spogledovanja.
Mar škodi zaiti naravnost v požrešno lomljenje valov?
Od nekod bo prišel jezdec in nebo bo polno ostrog.
Ni komentarjev:
Objavite komentar