KOLEBNICA

Kolebati ob kolebnici,

skolebati še tisto zadnjo trohico

človeškosti in dostojanstva,

ko je črna luknja le še črna luknja,

kjer naj bi se vse izničilo, a se ne.

Golazen gomazi tik nad gladino

in ne veš kako bi izrazil milost,

ko ti prst trepeta na petelinu usmiljenja.

Za koga bi sprožil? Zakaj bi sprožil?

Počakaš plimo in se spustiš globoko

v upanju, da je pravkar spoznano

tako gosto od lastnega nesmisla,

da te bo refleks preživetja gnal naprej in ne nazaj.

Kdor mine, ta preživi. Kdor vztraja, ta gori.

V laježu brona, ki seže do kosti, se mrliči drobijo.

Nasmeh kot odvečni prah s kril preveč živahne ptice.

Mušice steptane v zgodovino gipsa.

Dovolj teh ranjenih in zahrbtnih zveri.

Naj že enkrat crknejo! Živo apno je tu nekje.