TAKO ZELO BOLIMO

Tako zelo bolimo,
ko smo si blizu.
Častimo lepo meso.
Dišeče mesnice.
Na kilogram po kilogram.
Prevpraševanje smisla.
Slepa ulica v slepem hodniku.
Resnica na prepihu.
Za to steno ni ničesar.
Enostavno pobebljeni,
skrbno postrojeni,
cedimo sline na polju strnišča.
Strniti nevidno v okvir fotografije.
Razmesarjene podobe na otroškem igrišču
in mi čisti in hladni, brezbrižni.
Nikar ne spuščaj vonjav,
da brezglavo rjovejo po živem.
Tudi smrt diši, diši kot strah,
ne diši kot sklepno dejanje.
In tvoje telo okrašeno z lobanjami,
tukaj je že nekdo živel,
ti si pobral kar je ostalo.
Lepota grdega, ko iz življenja
stisneš še zadnjo kap upanja.
Ready-made in zobna ščetka,
drgnjenje in smetišče,
ki ga lahko odplakneš v pozabo.
Bili smo tu, enkrat.


Niso stvari same po sebi, ki nas delajo srečne ali nesrečne, marveč samo naša misel, naše prepričanje, ki ju imamo o njih. (V. Bartol - Alamut)