Težnost, ki nas spodnaša.
Naše sledi, solze nekoga drugega.
Nepredvidljivo vijačenje vijug,
ki nas obiščejo v trenutkih navdiha,
tista jasna svetloba, ki prežge misel,
razkuži utečenost ležernih kanalov.
Gledam te krhko,
razdejano od življenja,
ki panično loputa z vrati,
strah, da je v tistem prostoru
onkraj večna tema - pogoltna tišina.
Voda odnese vse,
voda odnese žejo,
odnese s svojo varljivo
poroznostjo -
ni vonja, ne barve, kaj šele okusa!
Tudi tebe bi pil,
te poplaknil s svojo ljubeznijo,
spral od strahu odrgnjena kolena.
Toda angeli so kot metulji,
krhki, lomijo se na svetlobi sonca.
Ognjeni kot jesensko listje,
vonjajo po novem - prihajajočem,
zaudarjajo kot pravkar minulo.
Njihovo telo je spremenljiv marmor.
Zvok brezbarvne tekočine,
zvok tajnih solz, tlesk čustev.
Hudimana odličnost,
ki ne pozna, ne miru, ne sprave.
Štukature nekih davno minulih časov.
Pogled, ki je uprt kvišku,
jadra proti toku čustev,
ki drvijo v nasprotno smer,
vse skupaj je le igra srečevanj.
Ljubezen je kot obuti maček,
kosmata od znotraj
in ščetinasta navzven.
Prispodoba je dežnik.
Labod smehljaja
je pravkar prižgal svojo pipo.
Tudi krt je nekoč videl,
zato ima rad mehko prst,
toplina prihaja iz srca,
vse ostalo privre vsaketoliko na plano.
Ne vem več,
kaj je žalost
in kje se skriva radost,
na neki točki sem vse pomešal,
kot čarodej, ki hoče ugnati
tistega, ki je voljan pustiti se začarati,
od kupčka skrbno premešanih kart.
Vnaprej se ve, kako speljati pozornost
in pričarati iluzijo, ki to ni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar