Blue line
Na Splitski rivi z Majakovskim v naročju.
Plesaje lačen golob me opozarja, koliko sem sam.
Neskončna preproga barv nad morjem.
Potuje vonj na valovih k obali,
koraki mimoidočih pomešani z glasovi.
Tu bi bila kakršnakoli dišava odveč,
že narava sama, pa čeprav vkleščena v beton je dovolj,
ni potrebno zreti v nemar, da bi začutil, da te nekaj živega
obdaja.
Piaca kot osat raznorazne bižuterije,
tu se skriva svet v malem, ponaredki življenja samega.
Čeprav sam, še vedno gori želja po odtujitvi v prsih,
toliko tokov ljudi, da človek pozabi na lasten obraz.
Tu je nakupovanje kot bi človek stopil na vrt Hassana i
Sabbaha,
tu izdelkom določa vrednost njihova raznorodnost.
Bolj so raznoliki, bolj roke segajo proti njim,
njihova živopisnost je njihova edinstvenost,
ne vrednoti jih povpraševanje.
Vse izginja, kot ladja linije Blue line na obzorju,
kot ljubezen, ki se ni nikdar ustavila v pristanišču.
Duše ne moreš graditi na nečem kar bi hotel.
Obzorje gori in na obzorju ni mesta,
ni nacije, le neskončen prostor, ki ga oko ne more zaznati.
In ta nedolžen piš, ki hladi duha, nedolžen kot dvoje
deklic,
ki sedita nasproti, odete v njun mehak obraz,
nedotaknjen od tega, čemur pravimo življenje.
Ta svet se ne bo utrudil tudi, ko nas ne bo več.
Narava je popolnoma brezbrižna do nas,
ne pusti, da bi premikali njeno težišče,
preveč lepote jo hrani, polna semen se bohoti,
čeprav vsako seme prej ali slej požene v zlo,
kajti lepota je le pričetek znosnega,
vsak cvet vonja po smrti, le tako se lahko spogleduje z
večnostjo.
Na ves glas se obračam k potomstvu,
grabljice segajo preplitko, da bi razgalile korenine.
Treba je razgrebsti nebo, da bi prišli do korenin,
kajti preteklost ne obstaja, prav tako prihodnost,
in sedanjost ne pozna razlike med poezijo in praktičnim
jezikom.
Ko bodo bili zvonovi, ko bodo ljudje izbrisani z obličja
sveta,
takrat bodo boljši od Boga, le s prenehanjem lahko zapolnimo
nič.
Majakovskega bi bilo treba brati na morju.
Blue Line
Na splitskoj rivi s Majakovskim u naručju.
Plešući gladni golub me upozorava koliko sam sam.
Beskonačan tepih boja nad morem.
Putuje miris na valovima prema obali,
koraci prolaznika pomiješani s glasovima.
Tu bi bio bilo kakav parfem suvišan,
već priroda sama, iako okovana betonom je dovoljna,
nije potrebno zuriti u nedogled da bi osjetio kako te nešto
živo okružuje.
Pjaca kao osinjak raznorazne bižuterije,
tu se skriva svijet u malom, kopije života samog.
Iako sam, još uvijek gori želja za otuđenjem u grudima,
toliko tokova ljudi da čovjek zaboravi na vlastito lice.
Tu je kupovina kao da čovjek stupi u vrtove Hassana i
Sabbaha,
tu proizvodima određuje vrijednost njihova raznorodnost.
Što su raznolikiji, ruke više sežu prema njima,
njihova živopisnost je njihova jedinstvenost,
ne vrednuje ih potražnja.
Sve nestaje, kao lađa Blue Line na obroru,
kao ljubav koja se nikad nije zaustavila u luci.
Dušu ne možeš graditi na nečem što bi htio.
Obzor gori i na obzoru nema grada,
nema nacije, samo beskonačan prostor kojeg oko ne može
vidjeti.
I taj nedužni nalet vjetra koji hladi duh, nedužan kao dvije
djevojčice
koje sjede nasuprot, odjevene u svoje meke obraze,
nedirnute od toga što zovemo život.
Ovaj svijet se neće umoriti niti kad nas ne bude više.
Priroda je potpuno bezbrižna prema nama,
ne dozvoljava da pomičemo njeno težište,
previše ljepote je hrani, puna sjemena buja,
iako svako sjeme prije ili kasnije krene po zlu,
jer naime, ljepota je samo početak podnošljivog,
svaki cvijet miriše na smrt, samo tako može koketirati s
vječnošću.
Na sav glas se obraćam potomstvu,
grabljice dosežu preplitko da bi ogolile korijene.
Treba razgrebati nebo da bi došli do korijena,
jer, prošlost ne postoji, baš kao ni budućnost
i sadašnjost ne poznaje razliku među poezijom i praktičnim
jezikom.
Kad budu tukla zvona, kad budu ljudi izbrisani s lica
zemlje,
tada će biti bolji od Boga, samo s prestankom možemo
popuniti ništavilo.
Majakovskog bi trebalo čitati na moru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar