BRIK BAJ BRIK

Karamele in Topolino.

Nekaj ostane za nami.
Ostane čas, globina, ki smo jo zajahali,
da bi odkrili to, kar se skriva na površini.
Tudi brez izjemnosti ostane sluz,
pot, ki nastane, ko se vlečemo,
sprijeti ob drugega.
Puščamo in popuščamo.
Trenutek, ki je za nekoga katapult.

Zajčja ušesa in naši predstavniki.
Borimo se za košček zaplate
in molimo, da bi sonce posijalo
ravno tja od koder smo doma.

Streha pušča in mi rastemo.
Namaka nas usoda.
Namakajo nas lastna dejanja.
Kot kamen se valimo znotraj hotenja.

Moramo jesti, ker sami sebi nismo dovolj.
Škart duha se ne da zapakirati.
Škratje in njihov pepel.
Iz kroga vse izhaja.

Vse je na hitro.
Prej ali slej trešči spoznanje,
naše dlani nas včasih izdajo
in naši obrazi zavpijejo predajo.

Nič bati, nič bati,
zaradi drugega se ne smemo predati.
Le ko živimo, lahko čas morimo.
Stopinje, ki jih bomo zagledali za nami,
bodo najavile zimo, takrat vržemo poleno.

Ogenj ničesar ne pogasi, a tli ...