TVOJA TEMA JE OTROŠKI PESKOVNIK

Krošnje oblakov praskajo moje potrpljenje.
Mimobežne kaplje in njihov nevrotičen ples.
Premikal sem gore in ostal cel.
Ni me strah smrti, strah me je tistega onkraj.
V nič ne verjamem, le v sopotnico bolečino.
Mavrico namakam v žolco sanj.
Kemične spojine in njih avtoceste.
Samo zato, da mi imaš kaj očitati.
Samo zato, ubijem plen, ko je še topel.
Odvrzi pregrinjalo, trebil bom ostanke ozvezdij
iz tvojih gub, ne moreš nategniti preteklosti,
ne moreš iz nje narediti gladke prihodnosti.
Če je izgled vse, potem ne obstajam,
moja koža je metafizičen organ,
zmuzljiva je kot leteča preproga,
na njej sultan šverca svoje ljubice,
kontrabant užitka je bistvo mojega sebstva.
Tog in strog sem, bodeča žica ironije
prebada mojo modrino in ko sonce posveti
brazgotine postanejo rdeče, krvava vesolja.
Pojma nimaš kdo sem. Pojma nimam kdo sem.

Predori speljani naravnost v pljuča,
sesanje fantazme, prekmalu odtegnjenih prsi.
Misliš, da sem objokoval lastno mater?!
Hladnokrvno sem jo umoril
in prisilil očeta, da je z grozo prosil odpuščanja.
Ne moreš jima oprostiti,
lahko ju le pomiluješ, lahko ju le ljubiš.
Toliko časa te bom poljubljal,
da mi bodo počrnele ustnice,
nakar si bom s tvojo krvjo ponovno narisal nasmeh.
Črna je le skupek vseh barv,
to kar tebe krasi je le prazen nič,
zato se rineš po lestvi navzgor,
zato se rineš proti prestolu moči in prezira.
Tvoja krona je navadna nevednost,
mori v soju dobrih namenov; zaničevanja vredna.

Tvoja tema je otroški peskovnik.
Moja tema je zamolkla bolečina.
Odzvanja kot orkester sodobne glasbe,
atonalno, histerično, brez milosti.
Imej svoje pocukrane melodije,
s katerimi zavajaš občestvo,
tvoja priljubljenost se meri po glavi,
moja priljubljenost se meri po obglavljanju.

Tu stojim, osamelec s hrapavim deblom,
z globokimi koreninami in semeni,
ki ne marijo za strani neba.
V svoji nepomičnosti sem vseprisoten,
v svoji upogljivosti sem spremenljiv
in vsak letni čas je le mala grimasa,
ki se izriše na mojem obrazu,
ki zeva tisočletja svetobolja.