LEPE PRIKAZNI

Mesto, na kaj ugašaš svoje oči?
Nekdo zaspi in nekdo se zbudi.
Mehanični metulji, kovinski trepet noči.
Nekdo se opoteka skozi predore pozabljenih kosti.
Podmukle sence, ki so nekoč imele človeške poteze.
Brezoblične ovohavajo ogle mamljivih pasti.

Tu lahko umreš in nikogar zares ne skrbi.
Ta gromozanski trebuh sobivanja,
kotel različnega hotenja, povej mi,
te ni, a si, se zdi, da škropoče tišina,
njej nič ni pretesno, okrog vsega se ovije
in vsakogar na kolena spravi,
ne prisluhneš njej, temveč sebi.
Potem v temi stiskaš slutnjo,
kot jekleni jastreb se spuščaš
na ostanke spomina, sam sebi kradeš,
da bi pozabil obraz, ki se v nikomer ne odseva.
Neznosna lakota, ki ni nikoli lačna.
Črno iza nohtov, pepel mraka,
tesni oblaki nikogaršnjih pokopališč.
In prikazni so vselej tudi smešne,
prekljasta strašila, ki stražijo polja črnega maka.
In kaj je to kar se sveti znotraj trhle kolibe?
To so zobje, to so zobje, ugriznejo in ne spustijo,
raztrgajo in nič naključju ne pustijo.
Svet ponarobnih pentelj, svet ukrivljenih pravljic.
Čuvajte se otroci, kaj kmalu plen postanete
in nikoli zares ne odrasete - zarasli v pozabo.
Močvirja ugodja, mlakuže do kolen,
kačji pastirji in krvavi komarji,
blatne dokolenke srepečih bogomoljk.
Čuden svet, čuden, ko luna vstane on za njo plane.