To je bil eden izmed prvih posegov v lastno telo - nepovratnih - v mojem življenju.
Še vedno me boli, ko se mi ljudje smejijo izza hrbta, ko opravljajo ... a nič ne more premakniti mojega težišča, pogumen človek sem, to mi je sedaj jasno. Tatuji niso samo stvar črnila.
Skozi vsa ta leta kljubovanja in vztrajanja sem ohranil svoj obraz, to me navdaja s ponosom. Na nič se zares ne spoznam, gode mi to, saj se lahko vedno znova čudim nad svetom, ki me obdaja. Nisem intelektualec in nikoli ne bom. Otrok sem, ki se je naučil zavezati vezalke, tudi to je nekaj.
Moje največje bogastvo, so moja protislovja.
Odraščal sem na deželi in moji vaški vrstniki so vsi po vrsti govorili, da bom postal župnik, ker sem neprestano nekaj brbljal. Niso mogli vedeti, da je bil to le obrambni mehanizem sramežljivega otroka. Moja lastna vrsta me je težko razumela, ostale živali, ki so me obdajale, so lažje shajale z menoj, veliko manj besed smo potrebovali.
Kot majhen otrok, sem bil zaljubljen v svojega bratranca. Kot majhen otrok, sem bil zaljubljen v njegove kodre.
Obstaja samo ena ljubezen, nesebična. Popolnoma nemogoča je.
Danes je moderno razkrivati svoje skrivnosti, verjetno zato tega zares nihče ne počne.
Moderno je tisto nekaj, kar te nagovarja in ni produkt nečesa kar se je zgodilo tukaj in zdaj. Veliko globlje sega, veliko bolj antično je. Tudi tič te lahko nagovarja, preverjeno.
Nikoli nisem mogel služiti le enemu bogu. Ne verjamem v boga. Verjamem pa.
Ni me sram biti drugačen. Ni me strah biti drugačen. Le tako lahko obstajam, le tako lahko shajam.
Sreča je, ko imaš ob sebi ljudi, ki te prenašajo in ti ne prizanašajo.
Vseh nas je strah neznanega.
Pišem in si ne domišljam, da je moje početje vredno pozornosti, je pa poskus bivanja, to so edina krila, ki so mi dana, pa še ta so, kar so.
Čas regrata je, te sladke grenkobe, ki se slastno prileže s kuhanim krompirjem.
Pa še nekaj - kar sploh ni zanemarljivo - sobota je, dan v tednu, iztočnica v času.
Ni komentarjev:
Objavite komentar