Zublji vročine zlatijo znoj na koži.
Srce iz amfetaminov, noro, nespeče,
udriha ritem ognjenih podplatov.
Tok misli, sklizek tobogan.
Lizanje notranjih svetov,
potovati na hrbtu kamele duha.
Bonaca, bikoborba, bonaca, bikoborba.
Navpičen kot sonca, navpičen kot nabodala.
Lula lule luli. Kopni se zdi.
Gobčki lenih nasmehov, velik lačen pogled.
Lešniki v topli mošnji,
zvončki na podstrešju topline.
Barve, nebo brez dna, opna globine.
Mesiti ob srce ritem bivanja.
Prijaznost božanja, ko se naseli mir.
V žepu vesolje in tišina brez okusa,
neoznačen direndaj, še ne odkriti svetovi,
pristajalne steze, ki se imajo zgoditi
Nič hoteti, samo živeti. Vzglavja iz plodov.
Spektakel in bikova kri,
sopenje mrtvaškega plesa,
zmeda v mesnici, zmeda na odru,
kaj ima živeti, kaj ima umreti?
Važno je, da se govorica ne pretrga,
čisti avtomatizem še ni čisto srce.
Sem pridi! Pridi sem! Cucek!
Neskladni kadri, črvivo posedovanje,
iznakaze lepote, barbarski ideal.
Komu podariti bikovo uho?
Zatiskanje oči pred krvavo tradicijo,
v slinjenju boljšega sveta.
Na videz naj bo skladno,
naj se vidi, da je mogoče nadeti ime luni,
da je mogoče pobrisati krvava tla,
kot, da se ni nikoli zgodilo
in da se da Svet vreči iz njegovih okov.
S sekiro je treba zdesetkati krsto ugodja,
na mehak način, brez vidnih žrtev.
Nihče naj ne gleda v zakulisje,
važno je to kar je vsem na očeh.
Nikoli ne bomo zamudili koncerta lastne minljivosti,
absolutno edinstveni aranžmaji, nevideni,
strašno originalni, nič preveč, nič odveč.
Bolestna lakota po čistoči,
za seboj moramo pustiti pospravljeno.
Do potankosti izdelana maketa,
maketa civilizacije, ki se ima zgoditi.
A kaj, ko nam včasih bik natakne roge,
da, vsem nam, na točki, ko smo mislili,
da ga imamo v pesti, da je vse le še stvarnost
zadnje okrutnosti, potem pa nikoli več.
Še zadnja žrtev, potem nastopi belina.
A glej ga zlomka! Ta žival je nepredvidljiva!
Kako lahko eno samcato bitje, ne bitje,
žival, uniči tako dobro zastavljen načrt.
Prekleti gon po življenju, nič mu ni sveto,
le življenje samo, divje in neukrotljivo.
Topel vonj živali skozi nemirni nosnici,
preden izdahne, preden se požene v večnost,
tisti, še zadnji trzljaj, ko se lahko še vse
na glavo postavi in zruši krhko zaslepljenost,
da je mogoče vsemu nadeti uzde predvidljivosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar