Kaj
si pa o tem misli pesnik, katerega glava je postavljena pod giljotino? Kaj on
intimno misli o svoji knjigi? On se strinja s knjigo, on protestira, obupuje.
Pisatelj, sploh pa pesnik, ne bi bil pesnik, če se ne bi odrekel pesmi, ki jo
je včeraj napisal. Zato se on na nek način strinja s kritiko, z obsodbo. In
zato obupuje.
In
tukaj se pravzaprav začne problem. Kritika, pa naj je bila še toliko čiste
vesti, je bila okrutna, nepravična. Odrekla je mlademu pesniku dimenzijo, ki mu
je najbolj potrebna – evolucijo, razvojno nit, skok v neznano, neraziskano.
Kajti kritika ni vzela v obzir in ni mogla vzeti v obzir, banalna dejstva, ki
se tičejo politike izdajanja in biznisa. Kritika se bavi s poetiko, estetiko in
etiko, ona opazuje iz kota važnosti, njena skrb so poslednja vprašanja. Njo ne
zanimajo razlogi, ki privedejo pesnika do obupa.
Se
vam je pričelo svitati o čemu je govora?
Kritika
je, ko je primerjala dve zbirki, predvidela eno absurdno, brezmiselno, neumno
dejstvo, napravila je, kar se pesnika tiče, tragično inverzijo: prvo knjigo je
proglasila za drugo in obratno. O temu je govora, tako je prišlo do te usodne
napake. Zelo enostavno. Prva zbirka je čakala nekih pet-šest let v skladišču
urednika, da pride na »vrsto«, kajti uredniki imajo pametnejše posle. Medtem pa
je pesniku izšla ta »druga knjiga«, ki je pri drugem uredniku čakala vsega
dve-tri leta.
Mogoče
se vam to ne zdi tako tragično, kot se pesniki kujajo. Tri-štiri leta res ni
dolga doba, če vzamemo v obzir … Če vzamemo v obzir kaj? Večnost?
Tri-štiri
leta so dovolj, da se pesnik rodi. Dozori. Ali pa umre. Ravno zato ni isto, ali
se bo knjiga pojavila v devetnajstem, dvajsetem ali pa triindvajsetem letu. V
enaiindvajsetem ali pa u petiindvajsetem. V petindvajsetem – po petih letih – v
tridesetem letu življenja. (Rimbaud je bil pri šestnajstih pesnik, pri
petindvajsetih trgovec, pri tridesetih mrtvec). Lahko trdim, da poznam pesnike,
mnoge mlade pesnike, ki so presahnili, čakajoč svojo prvo knjigo. Tudi, če se
ta knjiga pojavi po petih-šestih letih čakanja, teh pet-šest let čakanja
razdvaja Rimbauda med pesnikom, trgovcem in mrtvecem, - pesnik je že presahnil
od čakanja, obupovanja, kot Odisejev oče. (Ko je predal knjigo uredniku je imel
devetnajst let, sedaj jih ima petindvajset, trideset!) On niti sam več ne
prepozna svojih devetnajst, postal je boem, profesor neke province, dopisnik
lokalnih časopisov, reporter »Večernjih novosti«, družinski oče, vojak,
rezervni oficir, psihopat, največkrat to slednje. Ne preostane mu nič drugega
kot, da pograbi tisti del honorarja, ki mu je ostal (akontacijo je popil v
slavo muz pred petimi leti, ko je bil še bruc) in da si prikliče tiste lepe
dni, kjer pesniki in šlagerji prepevajo …
On verjetno
ne bo zmogel druge knjige nikoli napisati. Tudi, če ga bodo kriti pričakali
dobrohotno. Ali pa bo še naprej, če je genij in fanatik, pel v provinci, ali pa
po beograjskih kafičih, v inat svetu; niti pesnik, niti meščan.
Vem,
lahko se temu ugovarja: pravi pesnik, rojeni pesnik, ne bi niti slučajno …
Toda, kaj pomeni »pravi pesnik«? V kateri krošnji raste? Mar ni pravi pesnik
občutljivost, ki štrli iz povprečja, mar ni to mladost, zelena rimbojevska
leta, mar ni to Orfejeva kitara, lomna, ki drhti, odjekne na vsak prepir, na
vsak glas, šum? Zakaj vas potem čudi, ko rečem: presušil kot Uliksov oče, med
čakanjem …
Za
pesnika ni vseeno kdaj in v kakšnem redu se mu bo pojavila knjiga. Kaj bi bilo
(navajam slučajne, zato tipične primere) s Mićom Danojlićem, Ljubomirom
Simovićem, Draganom Kolundžijom, če bi čakali pet-šest let? Le toliko. Če slučaj
ne bi bil naklonjen njih talentu. In koliko je takšnih mladih talentiranih
pesnikov poniknilo. Koliko in kakšnih bi samo pesniških knjig imel Tomislav
Mijović (naprimer), če se mu ne bi prva zbirka (Na nogama) pojavila po petih
letih obupovanja.
No,
prav tako dobro vem kako izgleda ta problem obrnjen na glavo. Koliko manj bi
bilo slabih in povprečnih pesnikov in njihovih knjig, koliko manj glavobolov –
če ne bi bile nikoli objavljene prve knjige teh, ki niso pesniki in nikoli ne
bodo, a so si vseeno pridobili to ime in nevarno inercijo, ki jih nosi, kljub
njihovi izpraznjenosti, kljub vsemu.
No,
to ne sme biti razlog, da se žrtvujejo pesniki. Ker se zavedam karamazovske
patetičnosti, si drznem postaviti vprašanje: lahko žrtvujemo enega pesnika
zaradi strahu pred navalom povprečja? Kljub mnenju urednikov, bolje je objaviti
deset povprečnih zbirk, če izračun verjetnosti pravi, da se izza ene izmed teh
zbirk skriva pravo pesniško ime, kot pa ne objaviti nobene. (Nedavno je v neki
beograjski reviji bil podan predlog, da bi tiskali mlade pesnike na poceni
plakete in to bi bila nekakšna odskočna deska za njih. Mar ne bi lahko kak
urednik (izdavač) – z dotacijami – prevzel nase mecenat nad mladimi pesniki.
Iluzorno je pričakovati profit in biznis od poezije; to je jasno urednikom in
pesnikom.
Pesniki
se rojevajo spomladi in umirajo jeseni, kratkega veka, kot metulji, kremeniti
kot tiste jegulje, ki prihajajo iz južnih morij k drstiščem in se vračajo
gorvodno, zdesetkane.
Zato
tu ne sme biti čakanja, oklevanja. Knjige, kot ljudje, imajo svoj čas. Svojo
usodo.
Danilo
Kiš, Politika, 3. Julij 1960
(v
afektu prevedel Tomislav Vrečar)
Ni komentarjev:
Objavite komentar