IZ SLANEGA DNEVNIKA BEŽANJA - DALMACIJA
Sveti
Duje. Sarkofag. Iz njega izvira mala crna glava. Jebote, crnac! Izađe
i kaže:«Dobar dan! Ja se zovem Čokolatin.« Pruža mi ruku. A to
nije sve i neka druga glava izage iz sarkofaga. Giboni. Jebote.
Pjevucka: »Pomiria sam se sa svitom ...«. Liže si usne, a meni
dođe da bi povračao. I on mi pruža ruku. Pljunem ga ravno u lice i
kažem: »Šta ti je ona šporkica na hlačama?« On šuti, a
Čokolatin počme: »Mistel, mistel ... mi faund gad ...« »Da, da
...« kažem ja »sa brkovima!« Giboni još neko vreme šuti, a onda
i on počme: »Molim te, nemoj reči mojoj ženi ...« Dođe biskup i
počne gađati Čokolatina sa hostijom, viče: »Jadniče, jadniče,
skini kondom, ne možeš takav ispred boga ...« Zgadi mi se sve,
skoro več krenem, kad zagledam ministranta koji pjevucka: »Dvi, tri
riči ...« Uhvati me morska bolest kad skontam, da je to Oliver.
Uhvatim Čkolatina za vrat i odvedem ga sa sobom. Odemo na Rivu i
tamo sjednemo, da popijemo kavu, kad priđe John Spencer. »Mogu?«
pita. »Naravno,« kažem. On sjedne. »Ko ti je ovi?« pita. »Šta
te briga!« kažem. »Šta češ z njim?« pita. »Blues explosion,«
kažem. Popijemo kavu, a onda idemo svak svojim putem. John solo, a
ja sa Čokolatinom. Naveče u krevetu jebem Čokolatina ravno u dube,
osječam kako jebem izravno u svemirsku crnu rupu. Svršim, a on
zaspe. Odem u kupatilo i pustim brkove. Izjutra odem na Rivu, stavim
šešir ispred sebe i počmem: »Pomiria sam se sa svitom ...«.
Čokolatin skače kraj mene ko neki majmun, dođe i John i počme
svirati gitaru, i samo pitanje vremena je kad če nas MTV izvuči iz
ove sparine ovoga grada and the rest is history!
Spustim
se od Zojinega stanovanja do Matejuške. Zoja živi tik iznad
Dioklecijanove palače, živi v podstrešnem stanovanju, skozi okno
katerega lahko vidiš luko, Marjan, palačo, cel ta obalni popek
Splita se razprostira pred teboj. Ko stopim iz stavbe in se spustim
proti Dioklecijanovi palači, pot me vodi preko malih uličic, preko
Peristila, kjer manjša klapa piva dalmatinsku pismu, turisti jih
oblegajo, fotografirajo, temna sfinga, jih nemo opazuje in sedi pred
vhodom v cerkev Sveti Duje. Spustim se v Podrume, kjer se nahaja
množica štantov in na štantih: nakit, slike, kipci, srebro,
ogrlice, miniature zlatega prsta Grgura Ninskega, kateri ima svoj
nekajmetrski kip, tik pred vhodom v palačo, ima ogromen zlat palec,
za katerega primeš in si nekaj zaželiš. Pa se ti želja uresniči?
Ne vem, ker vedno, ko ga primem za ta njegov ogromni palec, se mi
želje razblinijo, ničesar se ne morem spomniti, človek brez želja;
ekstremni mazohist, ali pa ekstremni hinavec. Prej slednje. Človek,
ki si ne upa pogledati v obraz. Razbolel katolik, ki beži pred
seboj, kristalno čisto lahko vidim kako krajec norosti in besa
pokriva obraz, drugi krajec skriva v sebi bolestno občutljivost,
čisti pelin. Razbolel katolik, ki je zbežal v zavetje
Dioklecijanove palače, v zavetje človeka, ki je preziral katolike.
In tokrat sem se ravno toliko preziral sam. Hotel sem se izničiti,
izničiti to dvojnost v sebi, pozabiti na pekel in raj, razbliniti
vso iluzijo, pobegniti pred seboj. Kakšen kreten! Bežati pred
seboj? Le kam! Vedel sem, da bo prišel za menoj val, vsa ta prtljaga
dreka, vedel sem, da ne pomaga bežati v južne kraje, bežati pred
seboj iz te melanholične Ljubljane. Sem sploh bežal?
Torej, kosilo ...
prispem, zagledam Davorja, kako sedi za mizo, takoj, ko me vidi
vstane, rokujeva se. »Kako si mi?« me vpraša. »Pa, dobro ...«
odvrnem. Ozrem se proti ljudem za mzo, pozdravim jih, ne poznam jih
... če to ni ... je, je, Lepa Smoje. Ona se tudi zazre vame, skozi
gosta sončna očala. Njeni sivi lasje, živo rdeče našminkane
ustnice, s tinturo rdečega vina, ki ga pijejo za mizo. Namuzne se
mi: »Jesi li to ti? Oni koji piše? Jesi, jel tako?« »Jesam, jesam
...« ji odvrnem. Oba se nasmehneva iz srca. »Ajd, sidni za sto'«
me povabi Davor. Usedem se. »To vam je zet od moje rodice,« pojasni
Davor družbi. »Vidi, vidi, kako mu ide kosa prema gore ...« prične
Lepa, »... umetnički ... vidi Davor ...« Davor se dela, kot da ni
slišal teh besed. »A, ništa ti ne vidiš više, šta se sad praviš
glup ...« se ne da Lepa. Davorjeva nejevolja vidno raste. Ni ravno
razpoložen danes, zaključim. Nimam sreče. Nisem ga še srečal v
elemntu, kar pomeni pijanega, zadirčnega, vseprisotnega, nagajivega
... a toliko sem že slišal o tem. Lepa še nekaj pripomni in
Davorju poči film. Prične z žolčnim monologom, Lepa ga gleda in
se hihita, pozna vse njegove nevralgične točke, pozna ga do obisti.
Nakar Davor reče: »Ajmo sist za onaj sto'.« Presedeva se za mizo,
tako da Davor kaže hrbet Lepi. »Šta češ popit?« me vpraša.
»Čašu crnog,« odvrnem. »Ajd, donesi pola litre crnog!« veli
oštirju. Prispe še Zos: »Eee, vidi jih,« reče in prisede. Z
Davorjem se takoj zapleteta v pogovor. Davor tarna, da ima težave z
želodcem in res ne izgleda v najboljši formi, za nameček je še
trezen, kar za njega ni ravno običajno. Oštir prinese vino in vodo,
ter štiri kozarce. »Šta če nam četiri čaše?« ga začudeno
vpraša Davor. Oštir skomigne z rameni in odnese nazaj en kozarec.
»E, moja rodice nisam ti dobro ...« nadaljuje Davor, natoči meni
in Zos vino v kozarec, sebi kozarec napolni z vodo, nato pa spusti
kapljico rdečega vina v vodo, da se ta obarva, kot bi imel v kozarcu
malinovec. »Šta to radiš, kvasinu?« ga porogljivo vpraša Zos.
Davor samo zavije z očmi: »Boli me drob rodice, boli me drob ...«
»Ajmo naručit,« reče Zoja. »Ja sam ti več naručia, kokoš
lešo,« odvrne Davor in spet pomaha oštirju. Ta prispe in Zos
naroči: »Ja bi jednu veliku salatu ... a šta češ ti Tomi? ...
aaa, znam šta češ ti, ti češ frigane kalamare, jel tako?«
Pokimam in dodam: »I jednu salatu, al bez krastavca.« »Dobro i
jednu salatu bez kukumbera,« me popravi oštir in odide. Davor
prične ponovno jadikovati glede želodca. Gledam ga, ta njegova
titovska očala, njegovo srebrno lasišče, njegovo blago zagorelo
polt ... kljub svojim šesdesetim in želodčnim težavam, še vedno
žarči šarm in živalsko karizmo. Ti šment, Štambuklecijan, res
si grča. Z Zos se pogovarjata naprej, nakar Lepa Smoje vstane, se
nagne nad našo mizo in prišepne: »Odem, ove su dosadne.« Misli na
ženske, ki so sedele za mizo z njo. Zos pokaže na moža, ki vstopa
v gostilno, župan je: »Vidi Lepa ovo je poteštat.« Lepa Smoje
izstreli kot iz topa: »Ko ga jebe!« Zareži se kot najstnica.
Gledam jo, v visoki starosti je, toda nič ne kaže, da bi njen duh
klonil, reži se kot nepobolšljiv falot, zadrgo na hlačah ima
odpeto, sprašujem se, če ve za to. »Seveda ve,« si rečem, »le
vseeno ji je.« Odmaje se proti domu, malce okajena od vina in s tem
neuklonljivim nasmeškom na obrazu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar