Mar je mogoče pobegniti pred svetom? Težko, lahko mu pa vsaj
za nekaj časa zaloputneš vrata pred nosom. Pomaga, preverjeno. Z boljšo in
lepšo polovico sva odšla na enotedenski oddih na Kras. Prijatelj slikar nama je
dobrodušno odstopil svojo hišo. Eureka! Burja, nizko grmičevje, pasji domačini
in morje nekje tam globoko v obzorju. Ni lepšega. Na Krasu kontrast drugače
ostri, svetloba se pod drugačnim kotom lomi ob predmete. Kras ni romantična pokrajina, temveč surova in neizprosna, žilava, zazrta v obalo.
Natovorila sva
avto z: bas kitaro, rezervnimi telovadnimi, semplerjem, ritem mašino, tempera
barvicami, poceni čopiči, dvema fotoaparatoma, italijanskimi porno stripi iz 70
let (rabim jih za svoje kolaže), gorgonzolo, čips, kruh, puranji čepčiči,
vegetarijanski gyros, kava, pivo, vino, čokolada, en prenosnik, solata,
krompir, artičoke .. avto sva dodobra natlačila z vsem in to, ne boste verjeli,
za male pare. Nič nas ne sme presenetiti, predvsem pa, čim manj stika z ljudmi.
V žepu sva imela tudi svojega asa, zdrobljen kaktus pejotla, za drezanje
percepcije, za malo popotovanje znotraj meandrov možganskih vijug. Na vasi
padeš v ritem najosnovnejših stvari, svet ima drugačen ritem, največja skrb ti
postane to, da peč ni nikoli lačna drv. Jap, ohranjanje topline na drva zahteva
celega človeka. Začne se z žaganjem in cepljenjem, nato pa s konstantnim
metanjem polen v razbeljeno žrelo. Vsaka mala nemarnost in nepozornost te
kaznuje tako, da se ti svinjsko ohladijo tačke in mraz zareže do kosti. In ko
je vse pripravljeno, kaj zdaj? Nič, popolnoma nič! To je vsa lepota. Pustiš, da
se svet pretaka skozi tebe in ti se le mehko odzivaš, kot kakšna trdoživa
kraška biljka. Papcala sva in spet papcala, se režala kot pečena krapa nad
radostjo, da nama ni treba početi absolutno nič. No, prišel je tudi dan x, ko
je na vrata potrkal stric pejotl. Treba ga je prevreti, dobrih dvajset minut
potrebuje, da se prelevi zeleno-grenkasto sluz. Midva sva jo poplaknila s
pomarančnim sokom. Dozo za dva sva prepolovila, napravila sva si štiri podobne
merice, ki so zadostovale za dva dni. Prvi večer sva tiho kot miški
pričakovala, da se stric naseli v naju, potreboval je slabe pol ure. Robovi so
postali mehki in stvari so dobile nekakšno čudno globino, nestvarni svet je
oživel, saj se je odzival na vsak najin dražljaj. Jaz sem pisal pismo
prijatelju in se mi je zdelo kot, da moram besede praskati iz notranjosti mize.
Sestavljal sem kolažirano pismo, mozaik se je sestavljal in
istočasno razbijal
na vedno nove izpeljanke in smiselne vzorce. Moji sopotnici se je svet razprl v
modri barvi, vse je bilo odeto v njo, nakar so jo obiskala čudna bitja – na pol
jeleni, na pol ljudje – spustila se je v pogovor z njimi. Stric pejotelj ti
povzdigne čuječnost, naseli se v vse celice telesa, telesen je, niso samo
možgani tej, ki vodijo igro. In tako sva plavala preko šest ur in se igrala s
pripomočki, ki sva jih imela s seboj. Kdor misli, da so droge pozaba in obliž –
sploh pa naravne – se krepko moti. Nekakšen ključ za rahločutnost so, človek
lahko dojame izpeljanko s katero te matrajo tovarišice književnosti, ko
zaneseno razlagajo o naših pesnikih. Ta beseda je SVETOBOLJE. Ko si tako
perverzno občutljiv in dojemljiv, da vsaka najmanjša stvar, ki vzbudi tvojo
pozornost, zadobi epsko širino in jo začutiš tako globoko, da zaboli. Igrajmo
se, zakaj pa ne?! Eksperimentirajmo! Cela naša civilizacija temelji na principu
igre in najbolj perfidna igra je vojna. Toda tu ni bilo vojne, temveč zaznava,
pobeg v vzporedne svetove, prižgala se je lučka, ki naju je opomnila, da svet s
katerim nas futrajo vsak dan, ni edini mogoč svet, sploh pa ne najboljši.
Potrebno je raziskovati, nahraniti radovednost. Kakšen globok vzdih svežega in
osvobajajočega zraka.
V svetu, ki nas hoče prepojiti z občutkom krivde in
nemoči, ki nam hoče režirati vsako dragoceno sekundo bivanja, nas zmleti z
občutkom strahu … samo izklopiti je treba to, tako enostavno je. Zaloputniti
vrata in odpreti na stežaj lastna vrata. Potuhniti se v svoj mali kotiček
anonimnosti in brezimnosti, noddahniti si. Tako sladko je bivanje, ko ti ni
treba nič početi, le predajati se ljubljeni osebi in tebi ljubim opravilom. Ma
naj gre vse v maloro! Pri priči! Če se ima zgoditi apokalipsa, naj naju najde
na Krasu, sredi sladkega brezdelja. Podpiševa! Pade noč in tišina zavzame vse
pore bivanja. Tišina ni nikoli tiha, ima svoj zven, le prepustiti se ji je
treba. Nobenega maničnega vrtenja komadov prek Youtuba-a, nobene histerije, ki
se premetava z novostmi, ki to niso. Ona je brala Limonova. Naslov Jaz Edička.
Jaz sem brav Nižinskega. Naslov Dnevniki. Edino hreščanje, ki je bilo
dovoljeno, je prihajalo iz na pol sesutega radija, lovila sva frekvence, ki so
prihajale iz Italije. Bil je teden festilava SANREMO. Jea, kakšno smučanje
neki, taljanske kancone, to je to. Smejala sva se in smejala, jaz sem delal
bebca iz sebe in poprdeval skozi dolge gate, kakšno neskončno olajšanje.
Poplesovala sva kar tja v tri dni, v ritmu najinega veselja, nič več, nič manj.
Na naših koncih –Primorska - pravijo, če si člouk sam ne nardi … Zraven tega
vzneseno evforičnega teksta prilagam nekaj fotgrafij najine igre, najinega
izleta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar