iz dnevnika poniglavca

DVA SE NAJDETA

(ZATEGNJENI PREBLISKI PONIGLAVEGA ŠANSONISTA)

IZ PRVE ROKE BREZ DODATNIH POPRAVKOV

Zvrst: Vzhičena izpoved. Pisanje na prvo žogo. Avtomotizem. Izrazito fragmentarna.

Napotki za branje: Ni posebnih napotkov. Tako, če ravno nimate kaj pametnejšega početi, si le vzemite čas.

Neobvezne pripombe: Zraven prija šipkov čaj z rjavim sladkorjem.

Opombe o avtorju: Tip se je po neuspeli šansonjerski karieri povsem zapustil. Igral je po vseh možnih beznicah, a odrešenja ni bilo, kot tudi odpuščanja. Na koncu se je počutil kot Tom Jones v penziji. Ni mu ustrezalo. Tip se enostavno ni znal razvedriti. Kdo mu je kriv. Potem se je za njim izgubila vsaka sled.

I. Izliv

Možatost

Preziram jo iz srca. V tem preziru je ljubezen. Nič več. Dve pohabljeni zveri, ki udrihata ena ob drugo. Človek naredi marsikaj, da ga namoči, pa čeprav na koncu znori in poči. Pride mu. Človek ni kondom. Ni preventiva, temveč zločin. Žene ga egoizem. Preživetje. Vsrkavanje. Vseh sort hudobije. Kričavi hudourniki se mu izlivajo iz ust, samo zato, da bi doživel potešitev. Pojdite v nakupovalno središče. Vse je na dlani. Lahko goltate in nakupujete do vesoljnega potopa. In nič se ne zgodi. Bog naj nas obvarje pred nesrečo. Sreča je diktat. Truma mularije, ki se zvera ob petkih zvečer v naročju ekstazija. Svet je lep. Ma nemoj! Jutri ne bo nič drugače, tudi če zmanjka nafte. Ona leži na pol, gola. Zadovoljna je. Upal bi si celo reči, da je potešena. Ne upam si je vprašati, če je srečna. Kdo bo potem poslušal monologe. Jaz ne. Saj ne, da je ne bi imel rad, le poslušal je ne bi. Enostavno si jo vzamem. To je seveda bolje kot pa, če si je ne vzamem. Kdo bi razumel. Še sebe ne razumem. Zakaj bi potem razumel bližnjega. Kako? Bolje je, da se ne sprašujem preveč. Bolje je, da se z nečem zamotim. Včasih se zdi življenje neskončno. Hudičeva avtocesta. Ljudje radi umirajo na cestah. Ljudje radi umirajo zaradi neumnosti. Lastne, seveda. Hitrost sproža endorfine. Hrana tudi. Tolsto telo pa bolj malo. Vsaj tako pravijo na televiziji. Vsake oči imajo svojega malarja. Recesija ni tako huda stvar, dokler se ti ne prikrade do hlač. In ona tu leži. Midva sva usekana v mozak. Spid. Bela zrnca. Pridno jih drobiva in tlačiva v nos. Štirideset jih ima, let, seveda. Ne da miru. Mir je za njo španska vas. Gnjavi. Ima pa filmski nos. Recimo, neproporcionalen, kar ne pomeni velik, niti ne grd. Enostavno filmski. Vedno je treba stvari malce nabildati, da pridejo bolj do izraza. Včasih zamahnem proti njej. Stena v sobi spominja na Pollockovo sliko. Ona sicer stoka, ji je pa všeč trda roka. Občuti varnost. Meni pa ni treba plačevati za fitnes in podobne pizdarije. Da bi hodil k psihijatru, na to sploh ne pomislim. Človek mora ohraniti določen odstotek zasebnosti. Ljudem ne moreš dati ravno vsega na pladnju. Potem ne ostane nič zate. Ah, sveti egoizem. Seveda z menoj ni nič narobe. Le včasih naglas razmišljam, to je pa tudi vse. Fuk je precej simpatična stvar. Človek se izprazni. Kot bi kihnil. Krasna pogruntavščina. To bi lahko počel v nedogled. Dajeva se, drug drugemu kot, da jutri ne bi obstajal. Naučil sem jo, da je po seksu bolje molčati. Z malo potrpljenja človek pripravi človeka do marsičesa. Včasih si stlačiva v nos stekleničko popersa. Uf, kot bi ti nekdo poslal skozi možgane 200 voltov. Pizda, ko se omama poleže bi najraje videl, da odpeketa tja, od koder je prišla.

II. Izliv: Psihoza

Nobenega črednega nagona ne gojim. Nikdar se nisem počutil varno v določeni skupini ljudi. Prej obratno. Prekleta teleta, strah jim gomazi prek hrbtenjač in zato se združujejo v raznorazne klane. Nekoč so me povabili na družinski piknik. S težavo sem privolil. Kaj češ, bil sem osamljen. Tudi to se človeku zgodi. Nivo endorfinov ti začne padati in potem je hudič. Vem, glista sem. Pa kaj potem! Posedali so okrog miz in se nažirali, ter srkali raznorazne pijače. Ko so se naveličali basanja so vzeli v roke žogo in pričeli igrati nogomet. Samo sedel sem in opazoval to njihovo navdušenje. Sem ter tja so se podili za žogo. Nesmisel. Pustili so otroke same. Nič, sem si rekel, bom pa jaz poskrbel za tamale. Stopil sem do njih in pričel z njimi komunicirati z nekakšnimi medmeti, jezikom, ki ga pač ta mala butasta bitja uporabljajo. Kakšna zguba časa. Če pomislim, da bodo tej mali pokavci nekoč odrasli in pričeli krojiti ta naš preljubi svet. Kar slabo mi postane. Najraje bi vzel v roke bencin, jih polil in potem nonšalantno prižgal šibico ter jih zakuril. To pa to. Kakšen direndaj bi šele potem nastal. Toda ne upam si. Ne upam si sprejeti bes, ki bi se potem vsul name s strani odraslih. Pizda sem, vem. Na mladih svet stoji. Meni je vseeno. Mislil sem, da bom tu potolažil lastno osamljenost, pa sem se uštel. Bedak sem, verjamem ljudem in njihovim dobrim nameram. Vsi po vrsti lažejo. Golazen. In glej ga zlomka, tudi sam sem človek. Isti rasi pripadam. Mogoče mi to ne da miru?

III. Izliv

Kar neki

Bil sem se zaljubil. Vem potrata. Kaj češ, človek pač ne more o vsem sam odločati. Ta pička mi enostavno ni dala miru. Matrala me je do amena. Bil sem ji všeč, to mi je večkrat pokazala. nikakor me pa ni spustila do točke, kjer bi se lahko sprostil in jo brez strahu objel. Dobivala sva se na kavicah po mestu in blebetala v tri dni. Pofukan debatni krožek in nič več. Kmetavzarija, vam povem. Pizda, saj nisem več mozoljast najstnik. Enkrat je bilo dovolj. Bila je zima in mrak se je hitreje spuščal nad mesto. Zvabil sem jo do Ljubljanice. Malce romantike ne škodi, mar ne. In ta neumna skuša je seveda nasedla. Prišla sva do brega. "Kam se bova pa usedla, mraz je?" je vprašala. Pička predvidljiva, vedel sem, da bo to vprašala. S seboj sem imel pol litra bencina v plastenki. "Počakaj trenutek, zapri oči," sem ji rekel. Seveda je nasedla. Izvlekel sem plastenko, ter jo mojstrsko polil po celem telesu. Prižgal sem. Zasvetila se je kot božična jelka in pričela vreščati. Vseeno mi je bilo, če naju kdo sliši. Človek pač mora narediti to, kar pač mora. Njeno telo se je krčilo od bolečine. Seveda nisem povsem brezobziren sadist, brcnil sem jo v Ljubljanico, da se malce ohladi. Obrnil sem se in odšel. Nisem se oziral za njo. V meni ni bilo več ljubezni, pa tudi prezira ne več. Naj ve, da ljubezen boli.

IV. Izliv

Psihoza se spušča

Spet piknik in spet ta pofukana osamljenost, res, nikoli se ne bom naučil. Pizda, ko me pa vedno preseneti. Spet pofukan nogomet. Toda tokrat sem pripravljen. Tastarim sem dolil v njihovo cvičkasto vino lsd. Pizde, bodo videli oni filme. Tamalim sem pa v njihov puter natrosil odvajalo. Huh, to bo cirkus in pol. Malo sem se oddaljil od te svojati. Ni trajalo dolgo, ko je moja coprnija pričela delovati. Tamali so pričeli srati kot za stavo, tako se jim je mudilo, da sploh niso odbrzeli na stranišče, temveč so srali kar stoje, dobesedno je drek lil iz njih. Tastari pa so se samo krohotali, pizde zadete, naslajali so se nad lastnimi otroci. Kam gre ta svet? Tamali niso zdržali dolgo, eden za drugim so popadali izmučeni in dehidrirani, v tastare pa se je pričel naseljevati bed trip. To! Zarukana svojat! Mene pa je pričelo skrbeti, le kdo zaboga me bo zategnil domol!?

V.

Izliv

Introspekcija, obnemoglost, onanija ... nekoč sem pel, potem pil, nato zalil. Zabavati množice, uf, to res ni mačji kašelj. Obnemore te, da začutiš mačka v žaklju. Le tako naprej, sem si rekel in poniknil.