Vlak.
Vlak skozi betico.
Naj sonce predre opno. Tu nekje smo. Slovenija. Brezglava kokoš. Ljubljana. Vič.
Obstipacija. Trdo blato. Pokončno blato. Diamantni kurac.
Ven. Od znotraj navzven. Zvenenje v drobovju.
Potipaj zdriz. Skliz.
Drek naokrog. Smrdljivo poslanstvo. Bruh.
Štartamo. Vselej z zamikom.
Gremo?
Na roko si ga mečem. Tu me najdeš.
Nikjer drugje in povsod.
Tiktakanje na kemijo. Sintetični kazalci.
Veverice s povečanimi zenicami.
Dihurji polnih žepov.
Odgovornost. Odgovornosti ni. Svinje.
Batne obročke si nadanem. Dan na dan.
Kondicija in sveže rjuhe.
Walt Whitman fouš sem ti za brado.
Walt Whitman fouš brada.
In teče, teče, teče, teče, teče, teče ...
Nič ne strnemo v doživeto, pripeto, s kurcem prekleto.
Mesiu boš sivo mreno obzorja, da bo nebo bežalo.
Eno samo plapolanje na modrem platnu, eno samo zatajevanje.
Pritrkavanje na vrata absolutnega, zaupno o večnem.
Razstezanje skozi daljave, travne sence v posmeh.
Sloke plesalke polne klorofila, krhkih pičk se klanjajo nebu.
Tako enostavno bi bilo vse zavoziti, a je žeja po življenju neusahljiva.
Kinkave lutke, ki kimajo, gluhe za težo sveta, gluhe za težo zlata.
Naj bo vse ena sama igra, zahodna civilizacija na toboganu.
Where is my mind? Where is my mind? Where is my mind?
Zgodovina v očeh požiralcev ognja.
Zgodovina v očeh požiralcev ugodja.
V en sam škrnicelj te dam. Ne, nisi sam obdan.
Ta neviden strah okrog goltanca.
Ptice, ki se bojijo tal. Krti in njihove krtine. Kdo je bolj slep?
Ne dihaj mi za ovratnik, raje mi spleti šal.
Ob jutrih kava, v njej mleko, centripetalna sila.
Vzdolž ulice so vlekli izdajalce naroda.
Vzdolž ponosa so posejali podmukle trate laži.
Glej ga zlomka, sonce je posijalo! Hoteti živeti, himna optimizma!
Prst po prst ljubimo, bejž kisle kumarice razuma!
Zlate ribice lovijo zrak s tihimi poljubi.
Živi smo, to je naš spomenik iz živega brona.
Zagnali smo kolesje čiste radosti, auč toplina.
Tu smo in se ne premaknemo. Živela svoboda!